Naša spletna stran za nemoteno in prijetno uporabniško izkušnjo uporablja piškotke. S klikom na gumb "strinjam se" sprejmete uporabo piškotkov in uporabo podatkov o vaših spletnih navadah za namene prikazovanja ciljanega oglaševanja na družabnih omrežjih in drugih straneh. Piškotke lahko kadarkoli prilagodite v Nastavitvah piškotkov.
Cart0Item(s)

V nakupovalni košarici ni izdelkov.

Product was successfully added to your shopping cart.

Natančnost merjenja srčnega utripa

Optični merilniki srčnega utripa so zaradi preprostosti postali popularni. Ker so del ure (ali zapestnice), so ves čas na razpolago. Za razliko od merilnega pasu, ki ga moramo nadeti.

Natančnost merjenja srčnega utripa

Znanost optičnega merilnika je preprosta. Izvor osvetli tkivo pod uro, večino svetlobe tkivo absorbira, delček pa se je odbije nazaj. Vendar odbiti del ni ves čas enak, odvisen je od količine krvi, ta namreč bolje absorbira svetlobo kot okoliško tkivo. Kri se po žilah ne pretaka v enovitem toku, prej v valovih, ki so odvisni od števila utripov srca. Vsak utrip po ožilju pošlje val krvi (zaradi tega se žila periodično širi in krči), in ko je vrh vala pod tipalom, to očita manjši odboj svetlobe. Tako dobi natančen podatek o številu utripov v minuto, a le, če telo (roka) in ura med merjenjem popolnoma mirujeta. V praksi je to malo verjetno.

Premikanje povzroči dodatni signal (neželen motilni signal). Na primer, če se premikamo s tempom sto korakov na minuto, dobi tipalo signal, kot bi izmerilo sto udarcev srca na minuto. Poleg signala, ki ga povzroči dejanski srčni utrip. Signal ni več lep in razumljiv, prej konfuzen in z matematičnimi algoritmi nato poskušajo iz njega izluščiti tisto, kar nas zanima ali čemur je tipalo namenjeno. Od signala oziroma od količine in oblike motenj je nato odvisno, kako uspešen je ta proces in kako natančna je optična meritev.

Absorpcija svetlobe v tkivih ni pri vseh ljudeh enaka. Odvisna je tudi od barve in debeline kože, pa tudi od sestave tkiva na mestu, na katerega merilnik postavimo. V navodilih za uporabo tako piše dvoje. Da je treba uro ali zapestnico z merilnikom nositi višje na zapestju, kot ure brez tipal ter, da to ni primerno za medicinsko uporabo. Poleg tega je priporočljivo, da pašček čim bolj zategnemo, ne seveda tako močno, da prekinemo dotok krvi v dlani, a vseeno dovolj močno, da je ura med dejavnostjo čim bolj pri miru. Ne skače in se premika levo ali desno, na primer med tekom. Po potrebi je treba pašček tudi med dejavnostjo dodatno zategniti, ker se telo spoti ali pa se morda pašček iz silikona ali gume segreje in preveč raztege. Oboje je lahko razlog za težave nekaterih, ko se jim dozdeva, da je srčni utrip prvo uro teka še kar natančnen, potem pa se tipalu po domače povedano zmeša.

Čeprav se nam zdijo meritve dokaj natančne, iz medicinskega stališča verjetno niso. Pri vsaki je bila namreč prisotna večja ali manjša napaka. A zato ne menimo, da je optični merilnik nepotreben in brez zveze. Prikaže trend srčnega utripa med vadbo in ne toliko gole številke. Ta pa je koliko toliko natančno prikazan. Zahtevnim rekreativcem to niti približno ni dovolj, vendar ti lahko še vedno pri zmogljivejših športnih urah sočasno uporabljajo tudi trak. Optični merilnik srčnega utripa je dovolj »natančen« za manj zahteve uporabnike ter za vse ljudi, ki želijo, da naprava na zapestju ves čas (24/7) meri utrip. Gotovo bodo manjše izboljšave v doseganju večje natančnosti, še posebej če si bodo tudi za interpretacijo merilnega signala pomagali z načeli umetne inteligence.

Comment form has been disabled.